Odkritje spominskega obeležja na Pungerčarjevi zidanici na Malkovcu

OZVVS Sevnica je v nedeljo 3. avgusta 2008 odkrilo spominsko obeležje na Pungerčarjevi zidanici na Malkovcu, to je na objektu, kjer je bila v letih 90/91 tajna hramba orožja in streliva za NZ KS Sevnica.

Na prireditvi je bilo preko tristo udeležencev. Med njimi številni gostje, predstavniki občinske in lokalne skupnosti ter veteranskih združenj Posavja. Slavnostna govornica je bila podžupanja občine Sevnica gospa Breda Drenek-Sotošek, ki je to nalogo prevzela namesto pokojnega župana g. Kristijana Janca.

Prireditev je bila svečana in vsebinsko bogata, za kar je zaslužno veliko ljudi. Veterani OZVVS Sevnica se vsem iskreno zahvaljujemo za pomoč, še posebej pa: družini Pungerčar, KS Tržišče, ZB za vrednote NOB Sevnica in Tržišče, aktivu kmečkih žena, PGD, 32. VTP Novo mesto in MPZ KUD Emil Adamič Mokronog.

Pripravljati in izvesti prireditev v takšni harmoniji dela, kot je bila na Malkovcu, je veteranom in veterankam OZVVS Sevnica v čast in veliko zadovoljstvo.

Hvala!

Fanika Zemljak

Govor predsednika OZVVS Sevnica Venčeslava – Slavka Hočevarja

Spoštovane kolegice in kolegi veterani, cenjeni gostje in drugi udeleženci današnje prireditve, vsem lep pozdrav.

Še posebej toplo pozdravljam:

današnjo slavnostno govornico podžupanjo občine Sevnica in našo veteransko tovarišico Bredo Drenek – Sotošek;

domačina, našega soborca Ivana Pungerčarja in vse njegove;

delegacijo policijsko veteranskega društva Sever Posavje in predsednika pododbora Sevnica Antona Jermančiča;

delegacijo OZVVS Krško;

predsednika občinskega združenja borcev za ohranjanje vrednot NOB in našega veteranskega tovariša Maksa Popelarja;

predsednika krajevne skupnosti Tržišče g. Janeza Kukca,

moški pevski zbor KUD Emil Adamič Mokronog;

praporščake, sodelavce in druge udeležence ki so prispevali v izvedbi današnje prireditve;

novinarke in novinarje, predstavnike medijev in druge udeležence.

Čas mineva hitro, ljudje pozabljamo, dogodki bledijo, nekateri zgodovinarji in drugi kvazi strokovnjaki predstavljajo zgodovinske dogodke iz polpretekle zgodovine v čudni in izmaličeni podobi. Verodostojnost njihovega predstavljanja pa zbledi, ko vidimo, da so ti isti ljudje včeraj razlagali eno, danes drugo in jutri nekaj tretjega vendar vsakokrat  všečno dnevni politiki. To pa kaže njihovo nestrokovnost in sprevrženost. Tudi dogodke iz osamosvojitvene vojne so nekateri že poizkušali sprevračati po svoje. V svobodni in demokratični državi, za katero smo se borili veterani vojne za slovenijo je legitimno in dovoljeno, da vsak svobodno razmišlja in predstavlja svoje videnje dogodkov. Vendar si veterani vojne za Slovenije ne želimo, da bi kdorkoli iz dnevno političnih potreb spreminjal verodostojnost dogodkov  iz tega za Slovence tako veličastnega obdobja, zato je prav, da jih dostojno obeležimo sedaj, ko so udeleženci še med nami in vedo kako je bilo. Že sedaj nekateri posamezniki, med njimi so tudi politiki, ki s posmehom gledajo na veterane in njihov prispevek v osamosvojitveni vojni in jim iz ust ne gredo besede pohvale in zahvale tistim, ki so se s svojim pogumom in nesebičnostjo še posebej izkazali v času osamosvojitve.

Veterani vojne za Slovenijo smo lahko ponosni, da pripadamo generaciji, ki ji je bilo usojeno uresničiti želje naših dedov in očetov ki so želeli postati svoj na svojem v lastni državi. Zato bomo to neprecenljivo s krvjo in v bojih številnih generacij priborjeno neodvisnost, demokracijo in svobodo znali tudi obraniti. Veterani nikoli,  zares nikoli ne smemo dovoliti, da bi si  kdor-koli vzel pravico odločanja in upravljanja z nami, našimi mislimi in hotenji mimo naših odločitev.

Čas pred volitvami, je čas za premislek, kakšno življenje, vodenje in upravljanje tako težko priborjene samostojne države  si v prihodnje želimo.

Prepričan sem, da bomo veterani to hoteli in  zmogli in se ne bomo prepustili usodi, saj je že pred mnogimi desetletji goriški slavček  Simon Gregorčič v eni od svojih domoljubnih pesnitev zapisal:

“Kljub usodi, mož sam svoj bodi!

Karkoli se ti zgodi, usode gospodar si – ti.

Si ti ! Če res, če cel si mož, i svoj i nje gospod ti boš.

Usode ni, usoda svoja – to si ti!”.

Naj bodo te besed v premislek nam vsem.

Hvala lepa !

Slavnostni govor podžupanje Občine Sevnica gospe Brede Drenek Sotošek

Spoštovani !

V tragični nesreči na Savi so izgubili svoja življenja naši prijatelji, znanci in sodelavci. Med njimi tudi župan občine Sevnica gospod Kristijan Janc, ki bi bil danes slavnostni govornik pri ODKRITJU SPOMINSKEGA OBELEŽJA na zidanici  Ivana Pungerčarja.

Z bolečino v srcih se ga bomo spominjali kot človeka, ki je aktivno sodeloval v projektu  “Manevrske skupine narodne zaščite”, ko je na svojem domu tajno hranil oborožitev in strelivo za enote Teritorialne obrambe občine Sevnica. Za zasluge v osamosvojitveni vojni je bil večkrat odlikovan. Pokrajinsko  združenje veteranov Posavje pa mu je leta 2008 podelilo najvišje veteransko priznanje v Posavju – “Plaketa Posavje 1991”.

Stoletne sanje so se nam uresničile. Danes živimo v svoji državi. Čeprav se časovno vedno bolj odmikamo od burnih dni naše pretekle zgodovine in nam bledijo spomini na posamezne dogodke, bo ostalo nekaj dejstev za vedno zapisanih  v zgodovino slovenskega naroda. Temelje slovenstva, njegove kulture, jezika in njegovega hrepenenja po svobodi  najdemo že pri Primožu Trubarju. Njemu so skozi zgodovino sledili drugi veliki Slovenci, ki so vsak na svoj način vzdigovali narodno zavest in ljubezen do naše domovine.

Naša hrepenenja in skupne sanje so se uresničile leta 1991. Slovenska osamosvojitvena vojna je pokazala neizpodbitno željo, da si želimo Slovenci pisati svojo zgodovino sami. 

Že leta 1941 smo Slovenci prijeli za orožje in se uprli okupatorju. Drugo svetovno vojno smo končali v zmagoviti koaliciji, ki je porazila nacizem in fašizem. Ta vojna je za seboj pustila veliko gorja in opustošenja.

Dogodki po drugi svetovni vojni – izven sodni pomori, montirani sodni procesi in druge nepravilnosti, nam niso v ponos, vendar nam ti dogodki ne smejo zamegliti razuma in spomina na padle, ponižane, izgnane in drugače  trpeče ljudi, ki jim je vojna povzročila neizmerne bolečine in trpljenje. 

Glas padlih in trpečih v drugi svetovni vojni  se sliši glasneje in močneje, kot glas tistih, ki želijo omadeževati NOB. Padli so za svobodo, padli so, ker so ljubili svojo domovino, ker so hrepeneli po svobodi in ljubezni, ob tem pa znali ločiti dobro od slabega.

Sprevračanje zgodovine in  potvarjanje dejstev ni pot do sprave. Preveč je bilo gorja , preveč nasilja, preveč je bilo sprenevedanj in preveč žrtev, da bi lahko pristali na tezo, da so se tudi kolaboranti  in domači izdajalci na svoj način borili za domovino.

Strašna je bila nasilna smrt ljudi, ki so ljubili svoje starše, otroke, žene, ljudi, ki so ljubili življenje, ki so se nesebično uprli agresorju in to plačali z svojim življenjem.

Nam se ni potrebno sramovati tega dela zgodovine. Tisti, ki mislijo drugače pa naj sami opravijo s svojo vestjo. Mi smo ponosni na prehojeno pot. Ponosni, da smo se uprli okupatorju in z narodno osvobodilnim bojem postavili temelje za našo svobodno Slovenijo.

Preveč je bilo žrtev in odrekanj, da bi smeli na to pozabiti. Uprli smo se okupatorju in domačim izdajalcem takrat, ko je bilo to najbolj potrebno. Uprli se bomo tudi današnjim poskusom sprevračanja zgodovinskih  dejstev.

Zaradi izdajstva so bili  tukaj na Malkovcu ubiti  talci in partizani.  In prav tu na Malkovcu je bilo požganih 42 poslopij. Namesto petja in veselja v vinogradih so se v tistih dneh slišali kriki trpljenja in obupa, kriki ljudi, ki so izgubili življenja, in kriki obupanih domačinov, ki so izgubili v ognju še tisto malega, kar so imeli.

Velika tragedija, ki se je zgodila tukaj, ni omajala domačinov v borbi za svobodo. Tisti, ki so padli, in tisti, ki so vse to doživljali, so pravi junaki naše  narodno osvobodilne vojne.

Malkovec je bil takrat v ognju, ta ogenj pa je preživele še bolj podžgal k uporu proti agresorju in uporu proti izdajalcem. Zaradi vsega tega bo spomin na padle v boju z okupatorjem in domačimi izdajalci vedno živ.

Tega ne smemo in ne moremo pozabiti.

Kakorkoli gledamo na našo polpreteklo zgodovino, vedno lahko ugotovimo, da smo si Slovenci svobodo priborili z orožjem. Tako kot smo Slovenci leta 1941 prijeli za orožje, da bi se ubranili pred okupatorjem , tako smo tudi leta 1991 prijeli za orožje, da se upremo agresorju.

Res je, da so bili takrat drugi časi in drug agresor. Veliko zavednih Slovencev je bilo vpetih v priprave na morebitno vojno. Seveda smo se  Slovenci na ta usodni korak pripravljali v največji tajnosti.

Manevrska struktura narodne zaščite je s tajnim skladiščenjem orožja in druge  opreme na različnih lokacijah ustvarila pogoje za kasnejšo izvedbo osamosvojitve.

Konec novembra 1990 je takratni poveljnik Občinskega štaba Teritorialne obrambe Sevnica Ivan Božič omenil sekretarju za obrambo občine Sevnica Branku Derstvenšku, da bi bilo primerno, če bi  se del oborožitve, namenjene  narodni zaščiti Krajevne skupnosti, umaknil na desni breg Save.

Branko Derstvenšek je izvedbo naloge  zaupal sodelavcu na upravnem organu za obrambo Slavku Hočevarju, ki se je že naslednji dan z Ivanom Pungerčarjem z Malkovca in Antonom Ruparjem iz Birne vasi dogovoril o lokacijah za tajno skladiščenje orožja –  ena v zidanici na Malkovcu ter druga v zidanici na Cerovcu.

Da je šlo za tisti čas tvegano in zelo odgovorno nalogo, ki jo je bilo potrebno izvesti v popolni tajnosti, nam pove že sam podatek, da sta na Miklavžev večer, s 5. decembra na 6. december 1990, akcijo umika dela oborožitve iz Sevnice izvedla sekretar Branko Derstvenšek in njegov sodelavec Slavko Hočevar osebno.

Orožje sta nato Ivan Pungerčar in Anton Rupar hranila do noči s 27. junija na 28. junij 1991, ko sta po njega prišla Slavko Hočevar in njegov sodelavec iz občine Borut Simončič ter ga predala odgovornim v krajevnih skupnostih za oborožitev pripadnikov Narodne zaščite na desnem bregu reke Save.

To oborožitev je do odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije uporabljala Narodna zaščita Krajevnih skupnosti.

Dragi moji!

Kdor je doživel  našo osamosvojitveno vojno v letu 1991, se z bridkostjo spominja na ponižujoče in bridke trenutke življenja v tistih usodnih dneh. Mnogo je bilo o vsem tem že napisanega, a nobeno pero  ne more opisati tistega, kar je takrat občutilo srce vsakega poštenega in zavednega Slovenca.

Skoraj goloroki smo se domoljubi postavili v bran veliko močnejšemu sovražniku. Ogenj gorečnosti, ki je tlel v naših srcih, je bil za agresorja premočan. Želja po svobodni domovini je bila močnejša od tankov, letal in druge sodobne oborožitve Jugoslovanske armade.

Nekateri so v tej vojni izgubili svoja življenja, zato si  zasluge za zmago v tej vojni  ne morejo  lastiti posamezniki. Zmago je izbojevalo slovensko ljudstvo.

Nekateri so želeli vreči madež tudi na to vojno. Ni jim uspelo.

Prav je, da povemo vsem, ki bi želeli iz te vojne kovati svoj strankarski politični kapital, da so za zmago edini zaslužni ljudje, ki so v danem trenutku brez pomišljanja in preračunljivosti prijeli za orožje in se postavili  v bran.

Za Slovensko osamosvojitveno vojno lahko rečemo, da je bila stičišče preteklosti in prihodnosti. Iz preteklosti bodo ostali posamezni pomniki, ki nas bodo spominjali na različne za Slovence pomembne dogodke.

Zgodovinarji in zanamci bodo znali ta čas pravilno umestiti v našo zgodovino. Zdaj je pred nami prihodnost, ki jo imamo v lastnih rokah. Živimo v svoji  svobodni državi. Živimo v združeni Evropi. Naše sanje so se uresničile. Uresničili smo velike cilje in želje več rodov Slovencev.

Ali bomo znali urediti razmere, ki bodo slehernemu državljanu nudile možnost za boljše življenje, za blaginjo slehernega, za trajno skrb za malega človeka, za življenje, kjer bodo otroci imeli vse tisto, kar potrebujejo za normalni razvoj, za boljši jutri. To so vprašanja in izzivi našega časa.

Delitev na vaše in naše nas ne bo povezovala. Delitev na bolj in manj zaslužne ne pelje v napredek. Slovenci znamo in zmoremo.

Imamo potenciale, imamo znanje, imamo voljo, imamo energijo.

Ob zaključku mojega nagovora ob odkritju spominskega obeležja na zidanici  Ivana Pungerčarja naj izrazim zadovoljstvo nad odločitvijo Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, da postavi spominska obeležja  tudi na Cerovcu, v Drožanju in na Razborju.

Tako bodo postavljena obeležja na vseh mestih v občini Sevnica, kjer se je v letih 1990 in 1991 tajno skladiščila oborožitev Teritorialne obrambe, občinskih organov in narodne zaščite Krajevnih skupnosti.

Spoštovani !

Malkovec je v naši polpretekli zgodovini odigral pomembno vlogo. Padale so žrtve, gorela so poslopja, pa vendarle so domačini tudi v zadnji vojni pokazali hrabrost in pogum za skladiščenje orožja, brez katerega naše današnje Slovenije ne bi bilo.

Hvala Malkovčanom za pokončno držo in za zvestobo domovini.

Slava vsem padlim za domovino.