ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE NA DOMAČIJI JANC
V PONIKVAH PRI STUDENCU 30. JUNIJA 2006
Naše združenje je v petek 30. junija 2006 odkrilo spominsko ploščo na domačiji Kristijana Janca na Ponikvah pri Studencu. Plošča je nameščena na zgradbi, kjer sta se od septembra 1990 do junija 1991 tajno hranila strelivo in oborožitev MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE IN TERITORIALNE OBRAMBE OBČINE SEVNICA.
Na lepo izvedeni prireditvi, ki jo je povezovala veteranka ga. Fanika Zemljak, je bilo okoli 300 udeležencev, med katerimi so bili gostje iz veteranskih organizacij Posavja, predsednik ZVVS Posavja g. Mitja Teropšič, organizator MSNZ 1990 za Posavje g. Ernest Breznikar s soprogo in drugi gostje ter novinarji. V kulturnem delu je sodeloval mešani pevski zbor Studenec pod vodstvom ge. Katje Krnc. Za prav posebno svečano vzdušje pa so poskrbeli pripadniki garde slovenske vojske. Udeležence je nagovoril predsednik združenja g. Slavko Hočevar. Slavnostni govornik je bil g. Mirko Ognjenovič, član našega združenja in leta 1990 operativni vodja aktivnosti v projektu MSNZ. Med drugim nas je v svojem nagovoru podrobno seznanil s potekom takratnih dogodkov. Slavnostni del prireditve je v čustvenem nagovoru zaključil veteran in hkrati domačin g. Kristijan Janc, župan občine Sevnica in poslanec DZ. Vse prisotne je povabil na družabno srečanje, katerega gostitelji so bili Jančevi. Povabilo smo z navdušenjem sprejeli in se v prijetnem vzdušju ob zvokih harmonike našega veterana g. Janeza Šošteriča zadržali pozno v noč.
V imenu predsedstva OZVVS Sevnica in v imenu vseh udeležencev prireditve, se za dobro organizacijo in izvedbo prireditve zahvaljujem vsem nastopajočim in svojim sodelavcem- veteranom, ki so pri tem sodelovali. Posebno zahvalo za čudovito pogostitev vseh udeležencev prireditve pa izrekam kolegu, veteranu Kristijanu Jancu.
Venčeslav – Slavko Hočevar, predsednik OZVVS Sevnica
Slavnostni govor g. Mirka Ognjenoviča, člana našega združenja in leta 1990 operativnega vodje aktivnosti v projektu MSNZ
Spoštovani!
Dovolite mi, da spregovorim nekaj besed in obudim spomine na bližnjo preteklost, ki je kljub 15 letni časovni distanci toliko blizu, da še vedno jasno ločimo dogodke, ne glede na to, da nam nekateri hočejo nadeti očala z motnimi stekli in nam kot poznavalci razmer in strokovnjaki razlagati stvari po svoje.
Tu mislim predvsem na razlage, ki imajo namen zmanjšati pomena vojne za Slovenijo, zmanjšati pomen TO in milice, ter njihov prispevek k procesu osamosvajanja. Češ, vse to je bil le del širšega evropskega procesa političnega preoblikovanja po padcu komunizma v Sovjetski Zvezi. Razpad bivše države pa je le posledica teh dogodkov. Četudi je v tem del resnice, nastanka samostojne in suverene RS zagotovo nebi bilo brez opore na realno vojaško moč TO in milice, ki je bila delno pokazana v vojni.
Nad takšnimi poskusi smo veterani začudeni. Sprašujemo se, ali je mogoče v ozadju takšnih razlag ideja, da vojske kot državotvornega stebra zdaj ko smo polnopravni člani NATO sploh ne rabimo. V polemikah okrog nakupu novih oborožitvenih sistemov za SV je bilo že slišati nekaj takšnih idej in izračunov, kaj se za denar namenjenim za oborožitev, lahko kupi za potrebe zdravstva. To je seveda res, ampak najprej moraš obstajati in biti živ, da se lahko zdraviš.
Te razlage o nestrokovnosti, nezadostni usposobljenosti, slabi oborožitvi celo kolektivnem pijančevanju v enotah TO odločno zavračamo in takšnim poznavalcem sporočamo, da ravno na tradiciji TO gradimo sodobno SV in da se ta vojska z mednarodnih vojaških operacij vedno vrača z odličnimi ocenami in priznanji. Zavezniki v Sloveniji vidijo partnerja, ki ima sicer malo, vendar dobro opremljeno, izurjeno in s članicami NATO primerljivo vojsko.
No, vse polemike okrog osamosvojitvene vojne bodo počasi, vendar zagotovo, postavljene na svoje mesto, ne glede na to, ali so nekatera dejstva komu všeč ali ne. Tudi današnji dogodek, poleg drugega, ima ta namen.
Spoštovani.
Zbrali smo se v počastitev dogodkom, ki so se začeli odvijati v jutranjih urah v soboto 15.09.1990 na tem prostoru kjer sedaj stojimo.
Okrog ene ure zjutraj je na ta prostor pripeljal tovornjak poln različnih vrst orožja, streliva in MES. V dobri uri po prihodu tovornjaka je gospodarski objekt last Kristijana Janca mlajšega tedanjega poveljnika čete 112. JOD bil spremenjen v tajno skladišče orožja OŠTO Sevnica.
Ta dogodek je bil sestavni del aktivnosti priprav na prihajajočo vojno, ki se je začela po devetih mesecih to je 26.06.1991. Torej zato ima zgodba o deset dnevni vojni zelo trhle argumente.
Vsi, ki smo pripravljali projekt zbiranja in tajnega skladiščenja orožja smo vedeli kakšne so lahko posledice tega dejanja.
Tedanji profesionalci v OŠTO Sevnica na čelu s poveljnikom Ivanom Božičem, skladiščnikom Vilijem Logarjem, vodjo pisarne Mileno Bervar in mano (opravljal sem dolžnost pomočnika za OUZ in namestnika poveljnika) smo bili nekako po logiki nosilci realizacije projekta tajnega skladiščenja orožja.
Tveganje je bilo pač sestavni del našega poklica. Za vse druge udeležence pa je bilo sodelovanje v tem projektu prostovoljna izbira. Ta odločitev je pomenila za njih prostovoljno tvegati. Kljub temu je Janku Stoparju, takrat vozniku tovornjaka po temnih kočevskih gozdovih in Kristijanu Jancu, ki smo ga z lahkoto pridobili za »skladiščnika orožja« bilo samoumevno, da sodelujeta v aktivnosti priprav na obrambo.
Trda volja in odločitev naroda ter enotnost v ideji za oblikovanje samostojne Slovenske države je bila prisotna v veliki večini prebivalstva. Tako ni bilo težko pridobiti ljudi za projekt manevrske strukture narodne zaščite, za oblikovanje intervencijskih enot, za oblikovanje enot za posebne namene, za oblikovanje enot za zavarovanje objektov posebnega pomena, za tajno skladiščenje orožja in še bi lahko našteval.
Teritorialci smo bili deležni tudi pomoči delovnih organizacij pri organizaciji nastanitve enot, kuhanju hrane, pridobivanje informacij o stanju na terenu, prevozih in drugih uslugah.
Skratka enotnost, volja in trda odločitev slovenskega naroda, da stopa po lastni poti razvoja so omogočale tudi takšne projekte, kot je bil ta zaradi katerega smo se danes zbrali.
Takrat seveda nismo veliko razmišljali in preračunavali. Potrebno je bilo zagotoviti varno lokacijo za shranjevanje orožja ter omogočiti enotam TO pospešeno izvedbo programa usposabljanj.
Bali smo se za orožje. Bali smo se, da ne pride do ponovnega poizkusa odvzema orožja s strani zvezne države in JLA, kot je to že bilo maja istega leta.
Takrat je bil OŠTO Sevnica prvi v Posavju določen za premestitev orožja na »varnejšo lokacijo« v vojašnico Cerklje. Ker je državno vodstvo le slabe dve uri po odhodu naloženih tovornjakov iz Sevnice sprejelo odločitev o ustavitvi premeščanja orožja v vojašnice JLA, je bil na srečo tudi edini v Posavju, ki je orožje preselil iz matičnega skladišča v vojašnico Cerklje.
Izvajanje usposabljanja enot TO je zahtevalo pogoste obiske skladišča v Cerkljah, ki se je z vsakim obiskom pripadnikov OŠTO Sevnica praznilo, to skladišče tukaj pa polnilo.
Z orožjem iz tega skladišča so se pred vojno od februarja do junija 1991 intenzivno usposabljali pripadniki 112. Jod, 175. pdivv, štab in prištabne enote in pripadniki drugih enot, ki danes nimajo statusa vojnega veterana. Nimajo pa ga zaradi tega, ker niso bili vpoklicani v času (od 26.06 do 18.07.91.) za katerega je država določila, da se šteje za vojno. Statusa nimajo niti aktivirani pripadniki MIOD oziroma TIOO, čeprav je izvidništvo ena od najpomembnejših bojnih aktivnosti.
Država se obnaša kot, da oborožene priprave na vojno niso pomembne. Kot, da se, če se nogometno izrazim, za zmagovalca šteje samo enajsterica igralcev na tekmi in ne cela reprezentanca.
Takrat smo se pripravljali za vojno, ki bo dolgotrajna in utrujajoča. In v prvi tim smo dali le toliko »igralcev«, da smo se lahko zoperstavili nasprotniku in nič več.
Koliko enot in vojakov je bilo neposredno pripravljenih za vojno, se tudi ve. In je odveč bojazen, da bi na ta način razvodeneli status vojnega veterana bolj, kot so ga že ponekod razvodeneli.
Zavzemam se za to, da država v zmagovalni tim osamosvojitvene vojne za Slovenijo uvrsti tudi tiste enote in njihove pripadnike, ki so se intenzivno bojno usposabljali v letu 90 in 91, a niso bili vpoklicani med vojno. Niso bili poklicani samo zaradi tega, ker je intenziteta bojnih delovanj bila takšna, da jih nismo potrebovali. Mislili smo, da najhujše šele prihaja. Vojna se je k sreči končala brez potrebe po angažiranju vseh razpoložljivih zmogljivosti TO in milice.
S priznanjem statusa tem pripadnikom bomo odpravili njihovo upravičeno jezo ter sebi in drugim dokazali, da smo svobodna in demokratična država, ki je prestala puberteto in zna ceniti trud vsakega posameznika, ki je prispeval k njeni vzpostavitvi.
Zamislite si, kaj do svoje države čuti naš pripadnik, ki je zaradi dolgotrajnega usposabljanja v enoti TO ali milice leta 91 ostal brez službe, mogoče tudi brez statusa vojnega veterana, a kaj do svoje države čuti mladi izraelski vojak, zaradi katerega je država organizirala ofenzivo oklepno mehaniziranih enot, artilerije in letalstva za njegovo osvoboditev. Razlika je očitna, ne bi pa je smelo biti.
Spoštovani, odkritje spominskega obeležja na tajnem skladišču orožja manevrske strukture narodne zaščite in TO je še en prispevek k ohranjanju spomina na kraje in dogodke iz osamosvojitvene vojne, ki jim bo šele zgodovina dala pravo težo in pravo interpretacijo.
To je prispevek našim zanamcem, k boljšemu razumevanju zgodovine svojih prednikov.
Obenem je to opomin vsem tistim, ki bi želeli ogrožati ali na kakršen koli drugi način ovirati samostojni in suvereni razvoj Slovenskega naroda in ovirati njegovo pot v prihodnost.
S tem obeležjem želimo povedati tudi to, da si bomo kot narod vedno obdržali pravico do samoorganiziranja za obrambo nacionalnih interesov.
Hvala
ZAHVALA ŽUPANU OBČINE SEVNICA, POSLANCU DRŽAVNEGA ZBORA – VETERANU VOJNE ZA SLOVENIJO GOSPODU KRISTIJANU JANCU
Spoštovani Kristijan!
Dovoli mi, da v imenu OZVVS Sevnica in v imenu udeležencev ODKRITJA SPOMINSKE PLOŠČE MSNZ 1991, ki je bilo 30. junija 2006 na Tvoji domačiji izrazim iskreno občudovanje in zahvalo za Tvoj prispevek k dobro izvedeni prireditvi na kateri si bil gostitelj okoli tristotih zadovoljnih udeležencev. S svojo preprostostjo, domačnostjo in gostoljubnostjo si ponovno presenetil svoje kolegice in kolege veterane in na druženju ustvaril takšno razpoloženje in zabavo, ki se je končala pozno v noč.
Še enkrat iskrena hvala za vse kar si storil tudi v mojem imenu!
Venčeslav – Slavko Hočevar, predsednik OZVVS SEVNICA
Ivanu Božiču – Buky-ju
Spoštovani Buky!
Kot Ti je znano je naše združenje v skladu s letnim programom dela dne 30. junija 2006 ob 18. uri odkrilo spominsko ploščo na Jančevi domačiji v Ponikvah pri Studencu, to je na objektu, kjer se je od septembra 1990 do junija 1991 hranilo strelivo in oborožitev MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE 1990 in TERITORIALNE OBRAMBE SEVNICA. S tem dejanjem smo želeli ob 15. obletnici osamosvojitve Slovenije dostojno obeležiti spomin na te dogodke, saj projekt MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE, katerega organizator v občini Sevnica si bil prav Ti, sodi med pomembna državotvorna dejanja, ki so omogočila kadrovske in materialne pogoje za uspešno organizacijo oboroženega spopada in zmago v osamosvojitveni vojni.
Žal nam je, da se zaradi službenih obveznosti nisi mogel odzvati našemu povabilu, da bi bil slavnostni govornik na prireditvi. Zato Te seznanjamo, da se je predsedstvo OZVVS odločilo, da za slavnostnega govornika povabi Tvojega tesnega sodelavca Mirka Ognjenoviča, ki je takrat operativno vodil aktivnost tajnega skladiščenja oborožitve na Ponikvah.
Spominsko ploščo sta po odločitvi predsedstva OZVVS odkrila domačin Kristijan Janc in predsednik OZVVS Slavko Hočevar. Na prireditvi je sodeloval mešani pevski zbor Studenec in po oceni okoli 300 udeležencev.
Spoštovani kolega, veterani iz Sevnice smo Ti hvaležni za vse, kar si kot prvi med enakimi storil v tistih nepredvidljivih in negotovih časih leta 1990/91 zavedajoč se, da je breme odgovornosti za odločitve bilo mnogokrat le na Tvojih ramenih.
Hvala in lep pozdrav !
Venčeslav – Slavko Hočevar, predsednik OZVVS SEVNICA
Objava v glasilu VETERAN
ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE NA DOMAČIJI JANC V PONIKVAH PRI STUDENCU 30. JUNIJA 2006
Naše združenje je v petek 30. junija 2006 odkrilo spominsko ploščo na domačiji Kristijana Janca na Ponikvah pri Studencu. Plošča je nameščena na zgradbi, kjer sta se od septembra 1990 do junija 1991 tajno hranila strelivo in oborožitev MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE IN TERITORIALNE OBRAMBE OBČINE SEVNICA.
Na lepo izvedeni prireditvi, ki jo je povezovala veteranka ga. Fanika Zemljak, je bilo okoli 300 udeležencev, med katerimi so bili gostje iz veteranskih organizacij Posavja, predsednik ZVVS Posavja g. Mitja Teropšič, organizator MSNZ 1990 za Posavje g. Ernest Breznikar s soprogo in drugi gostje ter novinarji. V kulturnem delu je sodeloval mešani pevski zbor Studenec pod vodstvom ge. Katje Krnc. Za prav posebno svečano vzdušje pa so poskrbeli pripadniki garde slovenske vojske.
Udeležence je nagovoril predsednik združenja g. Slavko Hočevar. Slavnostni govornik na prireditvi pa je bil g. Mirko Ognjenović, član našega združenja in leta 1990 operativni vodja aktivnosti v projektu MSNZ. Med drugim nas je v svojem nagovoru podrobno seznanil s potekom takratnih dogodkov in povedal med drugim tudi naslednje:
»Spoštovani.
Zbrali smo se v počastitev dogodkom, ki so se začeli odvijati v jutranjih urah v soboto 15.09.1990 na tem prostoru kjer sedaj stojimo.
Okrog ene ure zjutraj je na ta prostor pripeljal tovornjak poln različnih vrst orožja, streliva in MES. V dobri uri po prihodu tovornjaka je gospodarski objekt last Kristijana Janca mlajšega tedanjega poveljnika čete 112. JOD bil spremenjen v tajno skladišče orožja OŠTO Sevnica.
Ta dogodek je bil sestavni del aktivnosti priprav na prihajajočo vojno, ki se je začela po devetih mesecih to je 26.06.1991. Torej zato ima zgodba o deset dnevni vojni zelo trhle argumente.
Vsi, ki smo pripravljali projekt zbiranja in tajnega skladiščenja orožja smo vedeli kakšne so lahko posledice tega dejanja.
Tedanji profesionalci v OŠTO Sevnica na čelu s poveljnikom Ivanom Božičem, skladiščnikom Vilijem Logarjem, vodjo pisarne Mileno Bervar in mano (opravljal sem dolžnost pomočnika za OUZ in namestnika poveljnika) smo bili nekako po logiki nosilci realizacije projekta tajnega skladiščenja orožja.
Tveganje je bilo pač sestavni del našega poklica. Za vse druge udeležence pa je bilo sodelovanje v tem projektu prostovoljna izbira. Ta odločitev je pomenila za njih prostovoljno tvegati. Kljub temu je Janku Stoparju, takrat vozniku tovornjaka po temnih kočevskih gozdovih in Kristijanu Jancu, ki smo ga z lahkoto pridobili za »skladiščnika orožja« bilo samoumevno, da sodelujeta v aktivnosti priprav na obrambo.
Trda volja in odločitev naroda ter enotnost v ideji za oblikovanje samostojne Slovenske države je bila prisotna v veliki večini prebivalstva. Tako ni bilo težko pridobiti ljudi za projekt manevrske strukture narodne zaščite, za oblikovanje intervencijskih enot, za oblikovanje enot za posebne namene, za oblikovanje enot za zavarovanje objektov posebnega pomena, za tajno skladiščenje orožja in še bi lahko našteval.
Teritorialci smo bili deležni tudi pomoči delovnih organizacij pri organizaciji nastanitve enot, kuhanju hrane, pridobivanje informacij o stanju na terenu, prevozih in drugih uslugah.
Skratka enotnost, volja in trda odločitev slovenskega naroda, da stopa po lastni poti razvoja so omogočale tudi takšne projekte, kot je bil ta zaradi katerega smo se danes zbrali.«
Slavnostni del prireditve je v čustvenem nagovoru zaključil veteran in hkrati domačin ter gostitelj gospod Kristijan Janc, župan občine Sevnica in poslanec DZ. Orisal je svoje vtise in občutenja iz tedanjega časa, nato pa vse prisotne povabil na družabno srečanje, ki ga je Jančeva družina pripravila za vse prisotne. Povabilo smo z navdušenjem sprejeli in se v prijetnem vzdušju ob zvokih harmonike našega veterana g. Janeza Šošteriča zadržali pozno v noč.
Ljubo Motore – predsednik komisije za informiranje pri predsedstvu OZVVS Sevnica
