ODKRITJE TREH SPOMINSKIH OBELEŽIJ “TAJNA SKLADIŠČA MSNZ – 90”
27. junija 2009
V soboto, 27. junija 2009 je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Sevnica v skladu s programom dela odkrilo še zadnja tri obeležja na objektih, kjer se je leta 90/91 tajno skladiščila oborožitev narodne zaščite krajevnih skupnosti in organov občine Sevnica in sicer:
1. na Hočevarjevi domačiji v Drožanju, s slavnostnim govornikom Ivanom Božičem – Bukyjem, organizatorjem MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE občine Sevnica.
Kulturni program je izvajal Trio Planike iz Krškega.
Spoštovane veteranke, cenjeni veterani, dragi gostje in obiskovalci – lepo pozdravljeni. Še posebej lep pozdrav velja družini Hočevar.
Slovenski narod je v svoji zgodovini šel skozi marsikatero hudo preizkušnjo. Ena večjih v njegovi ne tako oddaljeni zgodovini je bila tudi priprava temeljev za osamosvojitev v letu 1990 in sama osamosvojitev leta 1991.
Kot odziv na poskus razorožitve TO je povsem zakonito, vendar tajno in ob veliki stopnji tveganja za vsakega posameznika nastajala oborožena formacija – Manevrska struktura Narodne zaščite, ki se je v kasnejših preizkušnjah izjemno izkazala in se potrdila kot nezamenljiv del Teritorialne obrambe.
Med 17. majem 1990 in avgustom istega leta se je dejansko ilegalno pripravljal organiziran odpor za primer vojaške agresije na Slovenijo. Snovalci tega odpora, z idejnim začetnikom ter kasnejšim operativnim vodjem MSNZ in sedaj brigadirjem SV Tonetom Krkovičem, so v MSNZ videli vlogo realne sile, ki je, kot se izrazil Krkovič
»prevzela odgovornost za zavarovanje osamosvojitvenega procesa Slovenije«. MSNZ je predstavljala pojem slovenske enotnosti in sodelovanja v času hude preizkušnje slovenskega naroda.
Za sodelavce, ki smo jim zaupali in jih pritegnili v projekt MSNZ, se je začelo obdobje, ko smo tako rekoč delali 24 ur na dan. Za MSNZ smo delali ponoči, saj smo svoje redno delo morali opravljati v običajnem delovnem času v skladu z nalogami nadrejenih štabov po letnem načrtu dela.
Z ustavnimi amandmaji septembra 1990 je slovenska skupščina določila, da sta služenje vojaškega roka in vodenje TO v izključni pristojnosti republike Slovenije, celotna Manevrska struktura narodne zaščite pa je z enotami in štabi prešla v sestavo nove slovenske TO, ki je skupaj z milico koordinirala priprave na oborožen odpor proti agresiji. Tako so bili uresničeni temeljni pogoji za učinkovito obrambno akcijo, s katero si je Slovenija priborila neodvisnost l. 1991.
Teritorialna obramba in milica sta leta 1991 uspešno in častno opravili svojo prvo in največjo oboroženo nalogo: obrambo neodvisnosti Slovenije v vojni, ki nam je bila vsiljena s strani takrat že agresorske jugoslovanske vojske. Mednarodni dejavniki, ki naši osamosvojitvi sprva niso bili naklonjeni, so morali priznati, da si je Slovenija sama zagotovila pogoje za mednarodno priznanje.
Z odločno enotnostjo ob osamosvojitvi leta 1991 je slovenski narod tudi dokazal, da je vreden samoodločbe in lastne države. Ogroženost slovenske samostojnosti nas je združila v en sam uporniški blok. Državno vodstvo se je poenotilo, politične stranke so si podale roke, slovenska policija in vojaki teritorialne obrambe pa so v ljudstvu našli brezkompromisno podporo. To je bil upor, v katerem smo dokazali, da smo v kriznih trenutkih sposobni nastopiti kot en, enoten narod.
Nauk, ki ga lahko potegnemo iz osamosvojitvenih časov je, da zahtevajo tiste odločitve, ki zadevajo vse nas, čim večje družbeno soglasje, do katerega pa je mogoče priti le po poti demokratičnega in kar najširšega dialoga ter medsebojnega zaupanja. V takem dialogu naj bi sodelovali vsi, tudi tisti, ki morda mislijo drugače. Samo tako se lahko izognemo večjim zmotam in napačnim odločitvam. V zvezi s tem bi poudaril besede bivšega predsednika Milana Kučana, ko je 8. junija 2006 na srečanju borcev in veteranov dejal , da enotnost zgolj tistih, ki mislijo enako, ni enotnost. Znano je, da v družbi, kjer vsi mislijo enako, na koncu ne misli nihče. Na tem srečanju je tudi dejal, da se je o prihodnosti Slovenije vredno in potrebno pogovoriti, da bomo nanjo ponosni vsi njeni državljani, kot je to bilo ob njenem nastanku. Da ne bo tako kot po vojni pred šestdesetimi leti, ko bitke takratne vojne bijejo nekateri še danes, v želji da bi opravičili svoje takratne napačne odločitve.
Veterani osamosvojitvene vojne za Slovenijo si zato ne želimo, da bi nas dogodki iz let 1990 in 1991 kdaj kasneje razdvajali.
V času od osamosvojitve leta 1991 pa do danes, ko smo kot država s svojim osemnajst letnim obstojem postali polnoletni, smo dosegli zavidanja vreden družbeni in gospodarski razvoj in tudi ugled v mednarodni skupnosti. Na tej poti pa je država delala tudi napake. Z vključevanjem v Evropsko unijo in zvezo NATO smo si zagotovili varnost in nove razvojne možnosti. Slovenija je lani uspešno predsedovala Evropski uniji. V svojih petih letih članstva je tudi dokazala svojo sposobnost izpolnjevati vse evropske kriterije, hkrati pa mora, tako kot vsaka druga članica Evropske unije, pazljivo skrbeti za naše nacionalne interese.
V okvir projekta MSNZ-90 sodi tudi tajno razmeščanje in skladiščenje oborožitve takratne TO, občinskih upravnih organov, občinskih enot za zveze in NZ v KS. V teh pripravah sta OŠTO Sevnica in občinski sekretariat za obrambo pod vodstvom sekretarja Branka Derstvenška že septembra 1990 izvajala številne naloge in aktivnosti za pripravo sil in sredstev za obrambo. Med te aktivnosti pa so nedvomno spadali tudi ukrepi za varno hrambo orožja.
Ob današnjem odkritju obeležja na hiši Hočevarjevih želim spregovoriti o dejanju mojega dolgoletnega sodelavca, veteranskega tovariša in prijatelja Slavka Hočevarja, ki je kljub velikemu tveganju in nevarnosti brez pomislekov in oklevanja, torej zavestno in s polno mero odgovornosti kršil takratni veljavni pravni red in v svoji hiši skupaj z ženo, od sredine avgusta 1990 tajno skladiščil in hranil orožje (10 AP, 40 pištol M-57 in pripadajoče strelivo). Pet AP s pripadajočim kompletom streliva je bilo 27. septembra podeljenih na roke delavcem UO za obrambo občine Sevnica, ostanek pa OŠTO Sevnica za enoto za posebne namene (EPN).
V tej hiši je torej ena od petih lokacij v občini Sevnica, na katerih se je tajno hranilo orožje TO in občinskega upravnega organa za obrambo, odnosno ena od treh lokacij, ki jih bomo obiskali danes in na njih odkrili spominska obeležja.
Novembra 1990 je Slavko po naročilu Branka Derstvenška na Pokrajinskem odboru Posavja v Brežicah prevzel del orožja (5 AP in 10.000 kosov streliva), ki je bil po razdelilniku namenjen Sevnici, in v skladu z njegovim navodilom, da naj ga ustrezno shrani, to tudi storil. Odločil se je, da bo ustrezno skladišče kar skladišče v njegovi hiši. Tu sta ga skupaj z ženo hranila do 26.06.1991, ko je bilo predano v uporabo pehotni učni četi Sevnica, ki je organizirala zbirni center za osebe, ki so prestopile iz JA.
Slavko pa ni le skupaj z ženo hranil orožja v svoji hiši temveč je po naročilu Branka Derstvenška poskrbel, da se je po opravljenih razgovorih pri zaupnih ljudeh orožje iz skladišča upravnega organa za obrambo prestavilo v tri tajna skladišča, in sicer:
– Pri Antonu Ruparju, Birna vas, skladiščeno v zidanici na Cerovcu pri Krmelju, spominsko obeležje bo odkrito danes,
– Pri Ivanu Pungerčarju v zidanici na Malkovcu (spominsko obeležje je bilo odkrito lani) in
– Pri Imperl Jožetu na Razborju, skladiščeno v kleti stanovanjske hiše. Tudi to spominsko obeležje bo odkrito danes.
V občini Sevnica je bilo skupaj pet tajnih skladišč, poleg naštetih še v hiši pokojnega župana Kristjana Janca, v katerem je bilo tajno skladiščeno orožje TO, spominsko obeležje pa je bilo odkrito pred dvema letoma.
Slavko in Jožica, dovolita mi, da vaju imenujem upornika z razlogom, ki sta za samostojno Slovenijo naredila nekaj več. Zato naj vajino družino in vse nas to obeležje spominja na čase, ko se je rojevala samostojna država Slovenija. Vsem tistim, ki smo jim zaupali upravljanje in vodenje te države pa naj bo v opomin, da so dolžni ustvarjati pogoje, da bo ta država prijazen dom vsem svojim državljanom.
Dovolite mi, da se na tem mestu v svojem imenu in v imenu vseh nas zahvalim vsem tistim, ki so kakorkoli prispevali k osamosvojitvi države Slovenije, še največja zahvala pa velja tistim, ki so za to darovali tudi svoja življenja.
Naj ne bo nikoli pozabljeno!
2. Na Ruparjevi zidanici v Cerovcu, s slavnostnim govornikom Venčeslavom – Slavkom Hočevarjem, udeležencem v projektu MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE občine Sevnica.
Kulturni program je izvajal Trio Planike iz Krškega.
Spoštovane veteranke, cenjeni veterani dragi gostje in obiskovalci lepo pozdravljeni.
Slovenski narod ima v svoji zgodovini pogumna svetla obdobja, na katera je lahko ponosen in znotraj teh obdobij tudi temne plati, ki pa nam niso v ponos. Vendar ko ocenjujemo neko obdobje je prav, da ta ocena temelji na času in prostoru ter vzrokih in razlogih, ki so pripeljali do posameznih dejanj. Prav je, da svetle in temne plati naše zgodovine na osnovi znanstvenih metod in dokazov, svojemu narodu razložijo zgodovinarji in ne politiki, ki sprevrženo za dnevno-politične potrebe razlagajo vsak svojo resnico, toda nekaj nam je povsem jasno, da je vsako dejanje proti lastnemu narodu in vsako sodelovanje z agresorjem sprevrženo dejanje za katerega ni opravičila.
Veterani osamosvojitvene vojne za Slovenijo nismo obremenjeni z dogodki iz polpreteklega časa, ki po zaslugi nekaterih povzpetnikov še danes razdvajajo slovenski narod. Ne želimo pa si da, bi nas dogodki iz obdobja 1990-1991 kdaj kasneje razdvajali. Zato je prav, da jih sedaj ko je večina akterjev še med nami ustrezno obeležimo o njih spregovorimo in povemo, da brez pogumne in enotne podpore večine državljanov Slovenije , ki so plebiscitarno izglasovali odločitev za samostojno demokratično državo Slovenijo in brez poguma in odločenosti nekaterih ljudi, med katere pa nedvomno sodimo tudi veterani osamosvojitvene vojne tega zagotovo ne bi dosegli.
S tem, ko smo dosegli svojo samostojnost, pa smo odklopili od lokomotive tudi vse tiste vagone, ki smo jih vlekli za seboj in so zavirali naš hitrejši razvoj skoraj pol stoletja. Zmaga v tej vojni nam ni prinesla samo samostojnosti in demokratične republike, temveč tudi spremembo družbene ureditve, kar po definiciji pomeni, da ni šlo za revolucijo, temveč za spremembo družbene ureditve po mirni poti. Prav je, da se veterani tega zavedamo in tudi na glas povemo, da smo se v vojni za Slovenijo borili za svojo samostojnost in hkrati ustvarili pogoje za drugačno pravičnejšo družbeno ureditev. Zagotovo se nismo borili za samostojno državo v kateri bo s pomočjo neodločne politike, neučinkovitega tožilstva in zakrnelega sodstva peščica brezobzirnih pohlepnih posameznikov na nepošten način razgrabila in prisvojila naše skupno, z velikim napori in odrekanjem ustvarjeno bogastvo. Zato Veterani osamosvojitvene vojne odločno zavračamo tako groba in neodgovorna politična ravnanja, ki so omogočila in dovolila, da tisoče državljanov živi na robu preživetja, da s svojim delom ne zaslužijo toliko, da bi lahko dostojno živeli in da več tisočim ni omogočeno, da bi lahko dobili delo in od njega tudi živeli.
S postavitvijo današnjega obeležja na Ruparjevi zidanici tu v Cerovcu želim spregovoriti o dejanju » Upornikov z razlogom » ki so za dosego izpolnitve stoletnih sanj svojih dedov in očetov, kljub velikemu tveganju in nevarnosti, brez pomislekov in oklevanja bili pripravljeni kršiti takrat veljavni pravni red in sprejeti v hrambo orožje in strelivo, ki je kasneje v času vojne služilo oborožitvi NZ v krajevnih skupnostih.
Zaradi ogrožanja interesov slovenskega naroda po osamosvojitvi, je takratna oblast SFRJ na čelu z JA zlasti po slovenskih demokratičnih več strankarskih volitvah aprila 1990 intenzivno pričela z psihološko vojno proti Sloveniji. Grožnje in pritiski na novo demokratično izvoljeno Slovensko oblast so se iz dneva v dan stopnjevali tako, da je bilo samo še vprašanje kdaj se bodo sprevrgli v oborožen spopad.
Novoizvoljena slovenska oblast je hitro spregledala namere takratne JLA in se odločila za ustrezne ukrepe, ki so zagotovili pripravljenost slovenskih sil in sredstev na oborožen spopad. S projektom MSNZ-90 so se na vseh območjih Slovenije pričele priprave na oborožen odpor. V te priprave je vse od poletja 1990 sodilo tudi tajno razmeščanje in skladiščenje oborožitve takratne TO, Ljudske milice, občinskih upravnih organov, občinskih enot za zveze in NZ v KS. V priprave je bil vključil tudi takratni občinski sekretariat za obrambo, ki je pod vodstvom sekretarja Branka Derstvenške že septembra 1990 izvajal številne naloge in aktivnosti za pripravo sil in sredstev za obrambo. Nedvomno so med te aktivnosti spadali tudi ukrepi za varno hrambo orožja.
Ker so se pritiski JA in težnje po celovitem obvladovanju ter nadzoru nad takratnimi obrambnimi silami in policijo iz dneva v dan stopnjevali, je sekretar za obrambo v drugi polovici novembra 1990 sprejel odločitev in mi zaupal nalogo, da pripravim vse potrebno za varen umik oborožitve iz skladišča na varne lokacije. Nalogo sem vzel resno in takoj obiskal nekatere znance v KS. Že takoj na začetku pogovora sem spregovoril o namenu obiska, sogovornika opozoril na nevarnost in tvegano početje, mu povedal, da ne bom užaljen, če aktivnost odkloni in ga zaprosil, da najin pogovor ostane v tajnosti. Nad odzivom sogovornikov sem bil presenečen, saj so vsi, brez oklevanja pristali na sodelovanje.
V razgovoru sem jih tudi seznanil s potrebnostjo zagotovitvijo maksimalnih pogojev varnosti skladiščenja in jih seznanil z možnostjo skorajšnje realizacije. Z uspehom razgovora sem seznanil sekretarja , ki je s predlaganimi lokacijami soglašal tudi iz razloga, ker so bile razmeščene tako, da so omogočale kasnejšo disperzijo oborožitve v vse KS na levem in desnem bregu reke Save.
Sekretar mi je dne, 5. decembra 1990 sporoči odločitev, naj se v noči na 6. december izvedel umik oborožitve na nove načrtovane lokacije in da bova zaradi tajnosti in nevarnosti početja to naloga izvedla sama.
Tako je del oborožitve, v zgodnjih večernih urah prevzel Jože Imperl z Razborja, del je bil naložen v službeni avto R-4 drugi del v službeni avto Lada – Niva in za tem še isto noč odpeljan na mesta načrtovanega tajnega skladiščenja.
Tisto noč je rahlo naletaval sneg, s sekretarjem pa sva prevažala nenavadno in nevarno Miklavževo darilo. Na tej poti sva se ustavila na Ruparjevi domačiji v Birni vasi, kjer se nama je pridružil lastnik Tone in naju vodil do te zidanice, pred katero stojimo danes. Skupaj smo v kletni prostor zložili dva zaboja z kratkocevnim orožjem in dva zaboja s strelivom za to orožje in vse skupaj pokrili z vinsko kadjo.
Prevzem oborožitve je bila bil izveden v popolni tajnosti na zaupanje brez vsake listine ali podpisa. Z lastnikom Tonetom je bilo dogovorjeno, da lahko to oborožitev dobi le tisti, ki jo je pripeljal ali oseba, ki bo ob obisku povedala razpoznavno geslo in ga vprašala: » Ali veste kdo proda suhe hrastove deske«. Tone pa bi vprašal “Koliko pa jih rabite”? Če bi bil odgovor “4. kubike” (kar je pomenilo 4 zaboje) bi Tone vedel, da se o hrambi lahko pogovarja in oborožitev tudi preda.
Ker je šlo pri tajnem skladiščenju oborožitve, ki je bilo po takratni zakonodaji kaznivo dejanje in nevarno početje in bi odkritje izvrševalcev lahko imelo zanje in njegovo družine hude posledice, takšna previdnost ni bila odveč.
Tega gesla pa ni bilo potrebno uporabiti, saj sem dne, 27.6. 1991 v dopoldanskem času po to orožje prišel skupaj s takratnim sodelavcem in sedanjim namestnikom predsednika OZVVS Borutom Simončičem in sva ga še istega dne razdelila za oborožitev NZ v Šentjanžu, Krmelju in Boštanju.
Šentjanž z okolico je iz polpretekle zgodovine znan po upornih, zavednih pokončnih in pogumnih ljudeh, ki so v odločilnih trenutkih vedeli kaj morajo storiti za svojo domovino.
Med te pogumne in velike ljudi tega kraja pa sodi tudi Tone, ki je imel to čast in srečo, da je živel v času in pripadal generaciji, ki ji je prvi v vsej zgodovini Slovencev uspelo uresničiti naša stoletna pričakovanja in sanje » Postati svoj na svojem ». Bil je upornik z razlogom, ki je za samostojno Slovenijo naredil nekaj več. Zato naj bo to obeležje spomin na čase, ko se je rojevala samostojna demokratična država Slovenija in opomin vsem, ki smo jim zaupali upravljanje in vodenje države, da je njihova odgovornost in dolžnost ustvariti pogoje, da ta država postane in ostane prijazna mati vsem svojim državljanom.
Ko se bo to zgodilo bodo tudi uresničene želje in sanje prijatelja Toneta, kateremu pa žal ni bilo usojeno, da to dočaka. Spoštovane veteranke, veterani, cenjeni gostje in udeleženci tega shoda prosim, da v trenutku tišine prisluhnemo bitju svojega srca in se poklonimo njegovemu spominu … Slava mu!
Sedaj pa prosim podpredsednika OZVVS Marjana Gracarja, naj se mi pridruži, da skupaj odkrijeva spominsko obeležje. Prosim tudi Tonetovo soprogo Faniko, da v znak spoštovanja in zahvale veteranov vojne za Slovenijo, sprejme zastavo.
3. Osrednja skupna prireditev je potekala na turistični kmetiji Močivnik na Okroglicah. Slavnostni govornik je bil Branko Derstvenšek, takratni sekretar za obrambo občine Sevnica in udeleženec v projektu MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE občine Sevnica.
Kulturni program je izvajal Trio Planike iz Krškega, Razborski fantje in Fanika Zemljak.
Govor: Branko Derstvenšek
Spoštovani veteranski kolegi, cenjeni gostje in drugi udeleženci današnje prireditve, lepo pozdravljeni.
V posebno zadovoljstvo in čast mi je, da me je predsedstvo Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Sevnica povabilo, da kot član združenja in udeleženec projekta Manevrske strukture Narodne zaščite 1990/91 spregovorim na današnji slavnostni prireditvi tu na Okroglicah.
Dovolite mi, da spregovorim nekaj besed in obudim spomine na bližnjo preteklost, ki pa nam udeležencem kljub pretečenim letom ni zameglila spomina, pa čeprav nam nekateri posamezniki hočejo nadeti temna očala, skozi katera bi na dogodke gledali tako. kot oni razlagajo. Tu predvsem mislim na razlage, ki imajo namen zmanjšati pomen vojne za Slovenijo, zmanjšati vlogo TO, takratne milice in drugih, ki so bili aktivno vključeni v procese osamosvajanja in izničiti prispevek veteranov osamosvojitvene vojne. Govorijo, da je bilo osamosvajanje v Sloveniji le del širšega evropskega procesa političnega preoblikovanja po padcu komunizma v Sovjetski zvezi in, da je razpad jugoslovanske države le posledica teh dogodkov.
Veterani osamosvojitvene vojne na takšne razlage ne bomo nikoli pristali, saj se še dobro spominjamo, kako je velikosrbska ideja stegnila svoje lovke in s tako imenovanimi mitingi resnice, v katerih so sodelovale zmanipulirane množice, tudi v Sloveniji poizkušala uveljaviti svoje zahrbtne interese in spreti slovenski narod, kar pa jim je takratna slovenska milica preprečila.
Med nami je še zelo živ spomin na dogodke iz časov osamosvajanja, zato sem se odločil, da danes ob tako slovesnem trenutku ne govorim o dnevno političnih in gospodarskih razmerah, konfliktih, aferah, aroganci in drugih nepravilnostih, do katerih prihaja pri vodenju naše pravkar polnoletne države. Prav tako namenoma ne bom govoril o socialnih razmerah, v katerih živijo številni naši državljani in tudi mnogi veterani osamosvojitvene vojne. Želim pa poudariti, da se pričakovanja, ki smo jih prebivalci Slovenije in še zlasti veterani imeli v času osamosvojitve, do sedaj še niso uresničila in hkrati opozoriti, da država nikomur ni dana v last, ampak samo v upravljanje. Zato veterani vojne za Slovenijo od upravljavcev države upravičeno pričakujemo in zahtevamo, da nemudoma pričnejo z njo odgovorno upravljati v korist in zadovoljstvo vseh državljanov.
Namen današnjega trenutka je, da vas popeljem v čas, ko so se državljani republike Slovenije po 52. letih na več strankarskih svobodnih volitvah aprila 1990 odločili za zmago demokratične opozicije Slovenije, kar je hkrati pomenilo menjavo političnega sistema po mirni poti. S takratnim izidom volitev v Sloveniji pa ni bila zadovoljna velikosrbska nomenklatura v takratni skupni Socialistični republiki Jugoslaviji. Predvsem je bilo nemir in nezadovoljstvo občutiti v vrhovih takratne JLA, ki je nadaljevala z že v letih 1988/89 pričetimi psihološkimi pritiski in specialno vojno proti Sloveniji. Delovanje takratne JLA je bilo usmerjeno v aktivnosti, da si v celoti podredi poveljstvo nad slovensko teritorialno obrambo, izniči pristojnosti občinskih svetov za obrambo, upravnih organov za obrambo občin, kamor so sodile tudi občinske enote zvez in v nekem delu tudi onesposobi prostorski del narodne zaščite v krajevnih skupnostih in podjetjih. Zlasti je bil njihov cilj podrediti si poveljstvo nad vsemi obrambnimi strukturami v Sloveniji, ki so po svoji sestavi in organizaciji imele v posesti oborožitev, hkrati pa so želeli tudi ustanoviti lastne rekrutne centre in lasten mobilizacijski sistem. Če bi jim to uspelo, bi bil nadzor nad vsemi obrambnimi silami pod njihovo kontrolo, kar pa bi bilo za Slovensko samostojnost pogubno. Da je bil njihov cilj jasen kaže podatek, da je takratni republiški sekretariat za obrambo Slovenije, katerega so še obvladovali kadri JLA, že v drugi polovici aprila 1990 poslal vsem občinskim upravnim organom za obrambo ukaz, da morajo le ti vso oborožitev občinskih upravnih organov, občinskih enot za zveze in narodne zaščite, ki se hrani v skladiščih občinskih organov za obrambo, takoj predati na skladiščenje v skladišča teritorialne obrambe in o izvršeni nalogi poročati.
Na občinskem organu za obrambo Sevnica je bil za to oborožitev po opisu del odgovoren takratni referent za obrambne priprave Slavko Hočevar, ki je bil znan po tem, da nerad uboga ukaze, zato tudi tega ni izvedel tako, kot je bilo ukazano.
Pa naj pojasnim kako je bilo s tem. Občinski organ za obrambo je v posebnem za to prirejenem delu prostora v skladiščni zgradbi Občinskega štaba TO hranil nekaj več kot 180 kosov pešadijskega orožja in več kot 24 000 kosov streliva za to orožje. Ta oborožitev je bila nabavljena iz sredstev, ki so jih sevniška podjetja od leta 1980 dalje po prispevni stopnji 0,40 % od bruto osebnega dohodka namenjala za oborožitev občinskih organov, občinske enote za zveze in za oborožitev narodne zaščite predvsem v krajevnih skupnostih.
Oborožitev je bila skladiščena v posebnem delu skladišča, ki je bil dostopen le vodji občinskega organa za obrambo in referentu za obrambne priprave, ki je bil za to oborožitev odgovoren in je tudi dobro poznal vse težave, s katerimi se je občinski organ za obrambo srečeval pri nabavi tega orožja. Zato me ne čudi, da je Hočevar takrat v odgovoru na poročilo o izvedbi naloge zapisal, da se orožje hrani v skladišču TO in se tako diplomatsko izognil pojasnjevanju. Ko je 18. maja 1990 JLA v dogovoru s takratnim poveljnikom RŠTO razorožila OBČINSKI ŠTAB TO SEVNICA, se je neizpolnitev tega ukaza izkazala kot modra odločitev in je neoddaja oborožitve dobila svojo težo in odgovornost.
Ko sem konec junija 1990 prevzel vodenje upravnega organa za obrambo Sevnica, me je Slavko informiral o obstoju tega orožja in o tem, da naloga v aprilu ni bila izvedena tako, kot je bilo ukazano. S tem ko sem bil kot predstojnik za obrambo informiran o neizpolnitvi pred meseci ukazane naloge, sem prevzel za to tudi del svoje odgovornosti. Menila sva, da je orožje primerno shranjeno in, da v treh mesecih nihče ni ugotovil napake pri poročanju. Dogovorila sva se, da bova, v kolikor se bodo razmere spremenile, takrat ukrepala.
O skladiščenju in obstoju tega orožja je bil z moje strani v avgustu 1990 seznanjen tudi takratni poveljnik OŠTO Ivan Božič Buky. Takrat je bilo dogovorjeno, da se vsaj avtomatsko orožje s pripadajočim strelivom umakne nekam na varnejšo lokacijo, kar je bilo v drugi polovici avgusta tudi izvedeno.
Opisu teh dogodkov sem posvetil nekoliko daljšo razlago zlasti zato, ker je z odvzemom oborožitve TO v maju 1990 med ljudmi v Sevnici obstajalo prepričanje, da v občini ni nobene oborožitve. Takrat je bilo takšno mnenje med občani iz varnostih razlogov za nas ugodno.
Predvsem zaradi razorožitve nekaterih štabov teritorialne obrambe v Sloveniji je prišlo konec maja 1990 do spora med Republiškim štabom TO, ki ga vodil general Ivan Hočevar in novo izvoljeno slovensko oblastjo. Iz spontanega odpora proti razorožitvi dela Teritorialne obrambe je pričela nastajati ena najbolje organiziranih in konspirativnih akcij v Sloveniji, katere rezultat je bil organizirana in oborožena vojaška formacija pod imenom Manevrska struktura narodne zaščite. S projektom MSNZ 90 so se pričele aktivnosti za tajno vzpostavitev poveljstev in štabov, ki so bili lojalni slovenski oblasti in so se kasneje preimenovali v Vojsko republike Slovenije.
Organizatorji MSNZ v občinah so v projekt MSNZ vključevali zanesljive pripadnike dotedanjih štabov in enot TO, pripadnike občinskih enot za zveze in posamezne delavce občinskih organov za obrambo ter druge.
Organizator MSNZ v občini Sevnica je bil poveljnik OŠTO Sevnica Ivan Božič – Buky, ki je za nastajajoči projekt MSNZ pridobil in vključil določeno število sodelavcev “UPORNIKOV Z RAZLOGOM” tako, kot jih v svoji knjigi MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE imenuje pisec Albin MIKULIČ, ki v uvodu svoje knjige udeležencem, med katerimi so zapisana tudi imena dvanajstih občanov iz občine Sevnica, zapiše naslednje posvetilo: Navajam.
“VSEM, KI STE BILI MED PRVIMI; TUDI ZA CENO SVOJEGA ŽIVLJENJA, RIPRAVLJENI Z OROŽJEM V ROKAH BRANITI OSAMOOSVOJITVENE PROCESE V REPUBLIKI SLOVENIJI LETA 1990. SPOŠTUJMO IN BODIMO PONOSNI NA TO!” Konec navedka.
Med temi UPORNIKI Z RAZLOGOM so organizatorji in izvajalci priprav in izvedbe tajnega skladiščenja orožja v letu 1990 in tudi vsi, ki so takrat leta 1990 na svojih domovih in drugih objektih tajno skladiščili orožje. Tajno skladiščenje orožja je bilo po takrat veljavni zakonodaji kaznivo dejanje in bi odkritje izvrševalcev imelo zanje in njihove družine hude posledice. Zato se vse aktivnosti izvajale v popolni tajnosti in popolnem medsebojnem zaupanju vseh udeležencev.
Z aktivnostmi tajnega skladiščenja orožja so se že v avgustu 1990 pričeli zagotavljati in ustvarjati pogoji za ustrezno organizacijo oboroženega odpora, saj se je ravno v teh tajnih skladiščih širom Slovenije hranila oborožitev, s katero so bili kasneje oboroženi udeleženci osamosvojitvene vojne 1991.
Tudi na območju občine Sevnica je bilo organiziranih pet tajnih skladišč orožja, ki so bila razmeščena tako, da je bilo mogoče to orožje učinkovito in hitro razdeliti med organizirane uporabnike. Tako je bilo največje skladišče orožja za enote Teritorialne obrambe že od septembra 1990 na Jančevi domačiji v Ponikvah pri Studencu, kjer je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Sevnica že leta 2006 postavilo prvo spominsko obeležje. V letu 2008 je bilo odkrito spominsko obeležje na Pungerčarjevi zidanici na Malkovcu. Danes pa so bila odkrita še zadnja tri obeležja v občini Sevnica in sicer na domačiji Jožice in Slavka Hočevarja v Drožanju, na zidanici Fanike in Antona Ruparja v Cerovcu in domačiji Slavice in Jožeta Imperla na Razborju. S podrobnostmi, ki so se leta 1990/91 dogajale na lokacijah hrambe oborožitve in o sodelovanju njihovih akterjev so slavnostni govorniki že danes povedali na prireditvah, ki so potekale pri posameznem odkritju, vendar se mi zdi potrebno, da kot sodelavec v teh aktivnostih na kratko spregovoriti tudi o tem.
Aktivnosti v zvezi z pripravo in izvedbo tajnega skladiščenja so v dogovoru z tedanjim organizatorjem MSNZ v občini Sevnica Ivanom Božičem Bukyem potekale načrtno in usklajeno. Tako so tajno skladiščenje največjega dela oborožitve pri Jancu v Ponikvah organizirali in izvedli člani takratnega stalnega sestava občinskega štaba TO poveljnik Ivan Božič Buky, poročnik Mirko Ognjenovič, zastavnik Vili Logar in vodja pisarne Milena Bervar. Z oborožitvijo iz tega skladišča je bila kasneje opremljena Enota za posebne namene TO, v kateri je bilo nekaj čez trideset fantov in mož iz občine Sevnica, ki je sodelovali v borbenih spopadih v Posavju.
Operativne priprave in izvedbo skladiščenja opreme na ostalih štirih lokacijah v občini pa sva v soglasju z Bukyem v popolni tajnosti izvedla s Slavkom Hočevarjem.
Z avtomatskimi puškami,. ki so bile uskladiščene pri Hočevarju, se je že septembra 1990 oborožilo pet delavcev upravnega organa za obrambo, kasneje pa je šest avtomatskimi pušk prejela Učna četa TO, ki je varovala center za iz JLA prebegle vojake in častnike, ki je najprej deloval v Tekstilni šoli Sevnica, za tem pa je bi del centra premeščen na Lisco in del v prostore Kmetijskega kombinata v Loko.
Kratkocevno oborožitev (pištole), ki se je hranila pri Hočevarju in Imperlu, se je v noči na 27. junij 1991 uporabila za oborožitev Narodne zaščite na levem bregu reke Save. Kratkocevno oborožitev ( pištole), ki se je hranila pri Pungerčarju in Ruparju na Cerovcu, pa se je v dopoldanskem času 27. junija 1991 uporabilo za oborožitev Narodne zaščite na desnem bregu reke Save.
Iz takšne razmestitve tajnih skladišč je razvidno, da je šlo za dobro premišljeno in načrtovano aktivnost, s katero je bila zagotovljena enakomerna razdelitev oborožitve obrambnih sil v krajevnih skupnostih na obeh straneh reke Save.
Z opisovanjem teh širši množici doslej manj znanih dogodkov sem v poduk tistim, ki trdijo, da pri nas vojne sploh ni bilo in tudi onim, ki pravijo, da je trajala samo deset dni, hotel povedati, da je zame, moje kolege in udeležence projekta MSNZ ter pripadnike takratne ljudske milice osamosvojitvena vojna trajala več kot leto, če v to vključimo vse priprave na oborožen spopad, ki smo jih v tistem času v popolni tajnosti izvajali. Tudi odkritje spominskih obeležij “Tajna skladišča MSNZ” je ohranjanje spomina na kraje in dogodke iz osamosvojitveno vojno, ki jim bo šele zgodovina dala pravo mesto in težo. To pa je le del prispevka našim zanamcem k boljšemu razumevanju zgodovine svojih prednikov in resen opomin vsem tistim, ki bi poizkušali ogrožati, ali na kakšen drug način ovirati suvereni razvoj slovenskega naroda in njegovo pot v prihodnost. Sporočilo našim zanamcem je, da je v tej vojni zmagal slovenski narod, ki je dokazal da smo v odločilnih trenutkih sposobni enotno stopili skupaj in pokazati kaj hočemo in zmoremo in da tistega kar hočemo tudi nikoli ne bomo lahkomiselno zapravili. Tudi zato je prav, da se je OZVVS odločilo postaviti ta obeležja in s tem osvetliti ta del doslej še nepoznane odločnosti in poguma njenih akterjev, ki so v odločilnih trenutkih s svojimi dejanji prispevali k zagotovitvi pogojev za uspešno izveden oborožen spopad za slovenski narod, iz katerega smo glede na pridobitev z relativno majhnimi žrtvami izšli kot zmagovalci.
Hvala veteranom vojne za Slovenijo, hvala vsem Slovenkam in Slovencem, za vašo odločnost podporo in pogum.
